Jedilnica je prostor, ki ga pogosto jemljemo kot samoumevnega. Miza, stoli, luč. Funkcionalno, urejeno, brez posebnega razmišljanja. Šele ko se začneš zavedati, koliko časa dejansko preživiš tam, postane jasno, da jedilnica ni le prostor za obroke, ampak središče vsakdanjega dogajanja.
Pri nas se v jedilnici ne jé samo. Tam se začne jutro, ob kavi in hitrem pogovoru. Tam se popoldne raztegnejo zvezki, papirji in prenosnik. Zvečer se tam umiri dan. Jedilnica prevzame več vlog, kot bi si mislil, in ravno zato je pomembno, da se v njej dobro počutiš.
Zanimivo je, kako zelo na občutek vpliva razporeditev. Ni vseeno, kako velika je miza, kako daleč so stoli, kakšna je svetloba. Pretesna jedilnica hitro postane naporna, prevelika pa hladna. Ko je ravnovesje pravo, se pogovor zadrži dlje, obroki se ne zaključijo na hitro, prostor povabi, da ostaneš.
Opazila sem tudi, da jedilnica pogosto odraža ritem družine. Če je miza vedno zasedena z raznimi stvarmi, to nekaj pove. Če se hitro pospravi in pripravi za obrok, ima prostor drugačen pomen. Jedilnica ni statična. Spreminja se z navadami, z leti, z ljudmi, ki sedijo za mizo.
Danes jedilnico dojemam kot prostor povezovanja. Ne nujno glasnega, pogosto zelo tihega. Skupen obrok, kratek pogovor, pogled čez mizo. In ravno v teh preprostih trenutkih se pokaže, zakaj jedilnica ni le kos pohištva v prostoru, ampak del vsakdanjega življenja, ki mu daje ritem in toplino.
Sčasoma sem opazila, da se prav v jedilnici zgodi največ drobnih trenutkov, ki jih sicer hitro spregledaš. Kratek smeh, tišina po napornem dnevu, raztreseni pogovori brez posebnega cilja. Nič posebnega, pa vendar ostane. Jedilnica postane prostor, kjer se dan sestavi nazaj skupaj. Kjer ni potrebe po popolnosti, ampak po prisotnosti. In ko je prostor takšen, se tudi ljudje v njem zadržujejo drugače. Brez hitenja, brez občutka, da je treba nekam iti. Samo so tam. In to je pogosto največ, kar si od prostora sploh želiš.…